Jedrski les

Srčika, znana tudi kot duramen, je notranji, temnejši in gostejši del lesa drevesa. Nahaja se v sredini debla, kjer ni več aktivnega transporta vode in hranil, saj so lesne celice odmrle in oblikovale trdno in trajno strukturo. Je rezultat naravnega procesa staranja drevesa, med katerim celična stena doživi kemijske spremembe, ki zagotavljajo večjo trajnost lesa.

Značilnosti srčnega lesa
Temnejša barva: V primerjavi z okoliškim lesom ima srčni les bogatejšo barvo, ki se lahko giblje od temno rjave do rdečkaste do črne, odvisno od vrste drevesa.
Gostota in trdnost: Je veliko gostejši in trši, kar ga naredi izjemno trpežnega.
Odpornost proti škodljivcem in gnilobi: vsebuje naravne kemikalije (npr. tanine), ki les ščitijo pred napadi gliv, žuželk in drugih škodljivcev.
Stabilnost: voda ne prehaja več skozi jedro, zato se ne skrči ali deformira. Pri zdravih sadnih drevesih je srčika naravna osnova njihove trdnosti. Pri sekanju dreves je pomembno upoštevati strukturo debla in ne seči pregloboko v jedro, da ne poškodujete drevesa. Če je jedro napadeno, na primer z glivami (gnilobo), je to lahko znak, da je drevo šibko. V tem primeru je bolj dovzetno za lomljenje.