Kisla tla

Za kisla tla je značilen nizek pH, običajno nižji od 6,5. Takšna tla pogosto najdemo na območjih z veliko padavinami, kjer se alkalni minerali izpirajo. Kisla tla so navadno bogata z aluminijem in železom, lahko pa jim primanjkuje kalcija, magnezija in fosforja. Ta vrsta tal vpliva na topnost hranil in je lahko odločilna za uspešno gojenje nekaterih rastlin.

Vrste tal glede na pH
Nevtralna tla imajo pH med približno 6,5 in 7,5 in so idealna za večino gojenih rastlin. Tla v tem območju zagotavljajo uravnoteženo količino hranil, v njih pa dobro delujejo mikroorganizmi.

Alkalna (bazična) tla imajo pH nad 7,5 in pogosto vsebujejo večji delež kalcija. Takšna tla najdemo predvsem na območjih z manjšo količino padavin. Povzročajo lahko pomanjkanje železa in cinka, kar vodi v klorozo listov.

Kisla tla s pH pod 6,5 so primerna za določene rastlinske vrste, ki so prilagojene na večjo vsebnost železa in mangana. Nekatere rastline, kot so rododendroni in borovnice, imajo v kislih tleh boljši dostop do hranil, potrebnih za njihovo rast.

Kako vplivati na kislost tal
Če so tla prekisla in jih je treba spremeniti, se najpogosteje uporablja apnenje. Dodajanje mletega apnenca ali dolomitnega apnenca pomaga nevtralizirati kislost ter doda zemlji kalcij in magnezij. Prilagajanje pH je postopen proces in zahteva redne meritve pH tal.

Če pa so tla preveč alkalna in jih je treba zakisati, se uporabljajo šota, železov sulfat ali žveplo. Te snovi postopoma zakisajo tla in ustvarjajo ugodno okolje za kisloljubne rastline.

Nasvet: O gojenju kisloljubnih hortenzij smo pisali v intervjuju z izkušenim gojiteljem. Preberite več o kislih hortenzijah.

Rastline, ki potrebujejo kisla tla
Nekatere rastline so prilagojene rasti v kislih tleh in jih potrebujejo za optimalen razvoj. Tipične kisloljubne rastline so rododendroni, azaleje, borovnice, brusnice, vresje, modrocvetne hortenzije in iglavci, kot sta macesen in jelka.

Za zdravo rast rastlin je ključnega pomena pravilno uravnavanje pH tal. Pri načrtovanju sajenja je zato pomembno poznati potrebe posameznih vrst in jim prilagoditi stanje tal.